Trajnost se je razvila
Zdi se, da si je marsikdo oddahnil: trajnostna organizacija dogodkov, mantra skoraj vsake konference zadnjih let, ni več v središču vodilnih mednarodnih sejmov in dogodkov. Tema, ki je še pred letom ali dvema polnila naslove ter skoraj vsak program in osrednji govor, je zdaj odrinjena na rob. Z drugimi besedami: trajnost se je razvila.
Če sodimo po nedavno končanem sejmu IMEX America, se je trajnost zlila v širši koncept vpliva. V programu je ostalo le nekaj predavanj, natančneje pet, ki jo obravnavajo neposredno. Leto prej jih je bil program poln. Podobno je pri prihajajočem ICCA Congress, čeprav trajnost še obravnava pod skupnim naslovom »Vpliv in trajnost«. Jasno pa je, da je poudarek drugje. Na prihajajočem sejmu IBTM World bo trajnost omenjena le občasno, v širši razpravi o inovacijah, tehnologiji in izkušnji udeležencev. Skupni imenovalec večine letošnjih vodilnih sejmov bi lahko povzeli z naslovom: »Človeška in tehnološka preobrazba: od srečanj do smisla.«
Kako je mogoče, da je tema, ki je še nedavno zaznamovala vsak dogodek od lokalne do svetovne ravni, pristala na robu industrije dogodkov?
Dogodki so vstopili v novo razvojno fazo. Ključna beseda je tehnologija: ni več le orodje za učinkovitost, temveč most med ljudmi in spremembami. Industrija išče ravnovesje med umetno inteligenco in človeškim stikom, podatki in čustvi, izkušnjo in učinki.
Trajnost ni izginila. Kaj pa se nam je zgodilo v zadnjem letu? Kako je tema, ki je zaznamovala skoraj vsak dogodek, pristala na robu industrije? Smo bili v svojih prizadevanjih iskreni? Ali je šlo za pragmatično prilagoditev organizatorjev duhu časa, ki je narekoval, da se s trajnostjo vsaj površno ukvarjajo vsi?
Prilivanje bencina na ogenj
Spominjam se številnih kolegov, ki so temo sprejeli z odprtimi rokami, vendar gibanja niso zares ponotranjili, kaj šele vanj verjeli. V očeh ni bilo iskre. Trajnostni dogodki so bili pogosto prej marketinški prijem kot zaveza spremembam. Pogosto so bili tudi del subvencioniranih evropskih projektov. Pretirane izjave, zeleni transparenti in nekaj recikliranih materialov so bili simbolično opravičilo stari paradigmi, v katero so še vedno verjeli. Zanimivo je, da številni samooklicani trajnostni ambasadorji še vedno predavajo po svetu in govorijo o spremembah, v praksi pa naredijo zelo malo.
Stanje družbe je seveda povezano z dejanji nekdanjih in sedanjih voditeljev, ki nas namesto v novo prihodnost vračajo v preteklost. Ob naslednjih izjavah postane jasno, zakaj je del sveta trajnostne teme opustil in se vrnil k neusmiljenemu kurjenju fosilnih goriv.
- »Vse napovedi podnebnih sprememb so bile napačne. Te napovedi so pripravili neumni ljudje.« – Donald Trump, september 2025
- »Podnebne spremembe so socialistična laž.« – Javier Milei, november 2023
- »Temperatura na Zemlji strmo pada. Poglejte padec na koncu, tam smo zdaj. To je resničnost.« – Joe Rogan, september 2025
Zanikalci podnebnih sprememb se oprijemajo tudi citatov, iztrganih iz konteksta, na primer izjave Bill Gates: »Podnebne spremembe so resen problem, vendar ne bodo konec civilizacije.« Gates v eseju ne zanika resnosti podnebnih sprememb, temveč opozarja na širši pogled: poleg omejevanja segrevanja tudi boj proti revščini in boleznim. Ostaja zvest tehnološkemu optimizmu, prepričanju, da nas bodo rešile inovacije in ne odrekanje. Zato verjame, da zahodnemu svetu ne bo treba bistveno spremeniti načina življenja in da bo tehnološki napredek nadomestil okoljske izgube.
Ob tem razmišljam o številnih razlogih za zmanjševanje emisij, učinkovitejšo rabo energije in razogljičenje. To niso romantične ideje, temveč znanstveno, gospodarsko in moralno nujni koraki. Zato je upanje nekaj, kar moramo negovati – dolžni smo ga sebi in potomcem. Morda zveni utopično, a ta utopija je še vedno sprejemljivejša od sedanje distopije: mešanice tehnofevdalizma in primitivne politike, ki daje prednost kratkoročnim interesom pred dolgoročno odgovornostjo. Ocene kažejo, da bi za učinkovito obvladovanje podnebnih sprememb zadostovalo od 3 do 5 % svetovnega BDP. Namesto v prihodnost človeštva vse več vlagamo v oboroževanje. To je prilivanje bencina na ogenj. Kaj dodati? Morda le, da prihodnosti ne zavarujemo z upanjem, temveč z dejanji, ki upanje spremenijo v načrte. Marsičemu bi se izognili, če bi bili pri reševanju podnebne krize tako dejavni kot pri oboroževanju držav.
Razvoj trajnosti
V takšnih časih pogosto razmišljam, kako sem se te teme začel lotevati sam. Ob pogledu na desetletje izkušenj opažam, kako se je naše razumevanje trajnosti postopoma razvijalo in poglabljalo, ter kako pogosto preteklost uporabljamo kot izhodišče. Spodnje faze so subjektiven pogled na razvoj trajnosti v industriji dogodkov na podlagi mojih izkušenj:
1990–1995: okoljska faza
V tem obdobju smo se ukvarjali predvsem z okoljskimi vprašanji. O trajnostni organizaciji dogodkov, razen pri naravovarstvenih dogodkih, še nismo govorili. Pojavile so se prve raziskave družbenih in gospodarskih učinkov velikih dogodkov.
1995–2000: naravovarstvena faza Greenpeace
V tem obdobju smo spoznali, da naravnih virov ni dovolj le varovati, temveč jih moramo odgovorno upravljati. Okoljevarstveniki so postali cenjeni sogovorniki in govorci na mednarodnih in strokovnih konferencah.
2000–2005: ekološka faza recikliranja priponk
V tej fazi se je uveljavil pojem trajnostnega razvoja: zadovoljevanje potreb sedanjih generacij brez ogrožanja prihodnosti potomcev. Pojavili so se prvi modeli in pilotni projekti trajnostnih dogodkov, vendar jih večina ni reševala ključnih trajnostnih izzivov.
2005–2010: faza brez odpadkov
Gibanje Zero Waste je postalo navdih za organizatorje dogodkov. Spodbudilo je krožni pristop, zmanjševanje odpadkov, ponovno uporabo materialov in inovativne rešitve, ki so izboljšale izkušnjo udeležencev ter zmanjšale okoljski vpliv.
2010–2015: trajnostna faza oziroma doba zelenih priročnikov
Destinacije, ustanove in nevladne organizacije so začele pripravljati priročnike za trajnostno organizacijo dogodkov. Sočasno so nastale prve znanstvene meritve učinkov, metodologije vrednotenja in novi koncepti družbene odgovornosti v industriji.
2015–2020: COP21–COP26 oziroma faza COP in GDS Index
COP21 v Parizu je sprožil razmah trajnostnih kampanj in okrepil svetovno ozaveščenost o podnebnih spremembah. Nastal je tudi GDS Index, ki je na novo opredelil trajnostna merila destinacij. Postal je preizkusni laboratorij industrije in predstavitveni prostor inovativnih zelenih praks.
2020–2025: standardizacija z gibanjem Net Zero in standardi ESRS
Prve poskuse standardizacije trajnostne organizacije je prineslo gibanje Net Zero s podporo celotne industrije. Pomemben mejnik so bili tudi evropski standardi ESRS, ki so spodbudili številna orodja in metodologije trajnostnega poročanja.
2025: regenerativna faza
Trajnost je počasi izginila z dnevnih redov konferenc in postala modus operandi svetovne industrije dogodkov. Merjenje pozitivnih učinkov je oziroma bo postalo zlati standard, evropski okviri za poročanje, zeleno zavajanje in izravnavo ogljika pa svetovno uveljavljene prakse.
Ta nenavadno dolg uvod je bil po mojem potreben za razumevanje bistva razprave, ki ga lahko povzamem v dveh preprostih, a neprijetnih vprašanjih:
- Zakaj naj dogodke organiziramo trajnostno, merimo njihov ogljični odtis in o njem poročamo?
- Ali trajnostni dogodki res kaj spremenijo ali so le iluzija za občinstvo?
Kolegi mi ti vprašanji pogosto zastavljajo. Zato je članek nekoliko daljši: raziskuje, kako smo prišli do prelomnice in kam nas bo prihodnost trajnostnih dogodkov popeljala.
Zakaj naj dogodke sploh organiziramo trajnostno?
Na pot trajnostne preobrazbe naše poslovne borze, Conventa, smo stopili že leta 2009. Takrat smo razvili model Conventa 5R s 15 povezanimi področji. Z leti smo ga izboljševali, dosegli večino ciljev in se začeli spraševati, kako izmeriti negativne in pozitivne učinke dogodka, primerjati rezultate ter postaviti merila.
Tako kot mnogi kolegi smo se znašli pred dilemo. Certifikat ISO 20121 dokazuje trajnostno delovanje podjetij, ne nujno trajnosti njihovih dogodkov. Podobno oviro predstavlja certifikat B Corp, sicer odličen znak trajnostne usmeritve podjetja, ki pa ne omogoča primerjave in spremljanja razvoja posameznega izdelka ali dogodka. Pri iskanju orodja smo hitro ugotovili, da številne rešitve obravnavajo le del težave.
Zato smo se odločili razviti lastno orodje na podlagi svojih vrednot, potreb in obsega delovanja. Nastal je Planet Positive Event, ki je doslej preobrazil več kot 100 dogodkov in postal uradno orodje mednarodne odbojkarske zveze FIVB.
To je bil moj drugi uvodni oris razlogov za trajnostno preobrazbo naših dogodkov.
Vsak dan po svetu poteka od tri do štiri milijone dogodkov. Vsak pusti sled, sorazmerno svoji velikosti; bolj ko je mednaroden, večji je odtis.
Pogled na celoto razkrije presenetljivo sliko. Vsak dan po svetu poteka od tri do štiri milijone dogodkov. Vsak pusti sled, sorazmerno velikosti; bolj ko je mednaroden, večji je odtis. Posamezen dogodek je morda videti nepomemben, skupni učinek vseh pa je ogromen, zlasti pri ogljičnem odtisu.
Zato verjamem, da imamo organizatorji posebno odgovornost: vsak dogodek zasnovati bolj premišljeno, spoštljivo in odgovorno do sveta, v katerem živimo. To ni trend, temveč naš način razmišljanja in prispevek k boljšemu svetu.
Če od utopične teorije stopimo k znanosti, je temeljni razlog za trajnostno organizacijo neposredno povezan s planetarnimi mejami (Rockström in sod., Science, 2009). Človeštvo je že preseglo več okoljskih meja, ki ohranjajo stabilnost Zemljinega sistema. Med njimi sta podnebna meja in izguba biotske raznovrstnosti. Vsaka gospodarska dejavnost, tudi organizacija dogodkov, prispeva k emisijam toplogrednih plinov in porabi naravnih virov. Dogodki združujejo ključne vire emisij: mobilnost, energijo, gastronomijo, vodo, odpadke, digitalno infrastrukturo in gradnjo. Zato so idealno preizkusno okolje za strategije razogljičenja in regeneracije.
Znanstveni okvir, ki ga zagotavljata GHG Protocol in standard ISO 14064, omogoča količinsko vrednotenje vplivov v celotnem življenjskem ciklu dogodka (LCA). Merjenje ogljičnega odtisa po teh metodologijah ni le zbiranje podatkov, temveč omogoča:
- prepoznavanje ključnih virov emisij
- razvoj scenarijev za zmanjšanje CO2
- uvajanje znanstveno utemeljenih ciljev razogljičenja (Science Based Targets initiative – SBTi)
- merjenje pozitivnih regenerativnih učinkov
- vzpostavitev preglednega in preverljivega poročanja v skladu s standardi ESRS in direktivo CSRD.
Preprosto povedano: kar lahko izmerimo, lahko izboljšamo. To pomeni prehod od besed k dejanjem. Dogodki postanejo laboratoriji družbenih in okoljskih inovacij, kjer preverjamo delovanje gospodarskih in kulturnih dejavnosti znotraj planetarnih meja ter ustvarjamo regenerativne učinke za lokalne skupnosti.
Za pragmatičnejše bralce navajam pet ključnih razlogov za natančno merjenje ogljičnega odtisa in učinkov dogodka:
1. Znanstvena nujnost: brez natančnih meritev ni zmanjšanja CO2
Merjenje organizatorjem pomaga prepoznati ključne vire emisij CO2 in določiti znanstveno utemeljene načine zmanjševanja odtisa na podlagi resničnih podatkov, ne občutkov ali predpostavk.
2. Regulativna neizogibnost: neskladnost z ESRS in CSRD ima finančne posledice
Poročanje v skladu z ESRS in CSRD ni več izbira, temveč pravna obveznost, ki neposredno vpliva na konkurenčnost, finančno stabilnost in zaupanje poslovnih partnerjev.
3. Poslovna učinkovitost: merjenje pomeni prihranek
Sistematično zbiranje podatkov omogoča optimizacijo mobilnosti, pogostitve in stroškov energije. Dokazano lahko zmanjša skupne stroške ter poveča učinkovitost in odpornost proti tržnim spremembam.
4. Regulativni kapital: brez podatkov ni zaupanja
Merjenje učinkov gradi zaupanje in verodostojnost znamke ter trajnostne dosežke spreminja v oprijemljive poslovne in konkurenčne prednosti.
5. Regenerativni učinki: dolgoročna naložba v skupnost
Dogodki bodo postali gonilo družbene in okoljske regeneracije, ki ustvarja dodano vrednost onkraj emisij ter vrača lokalnemu okolju in prihodnjim generacijam.
Merjenje ogljičnega odtisa in regenerativnih učinkov ni administrativno breme, temveč temeljna znanstvena in poslovna praksa, ki zmanjšuje stroške, gradi zaupanje in ustvarja dolgoročne pozitivne učinke za družbo in okolje. V nasprotju z vseprisotnimi certifikati in samooklicanimi »zelenimi« oznakami ta pristop zagotavlja znanstveno verodostojne, pregledne in ponovljive rezultate, usklajene z mednarodnimi standardi (GHG Protocol, ISO 14064, ESRS in CSRD).
Tako dogodki postajajo resnično orodje sprememb: prehajajo od besed k dejanjem in iz kratkoročnih projektov v laboratorije trajnostnih inovacij ter regenerativnega razvoja.
V okviru Planet Positive Event, smo našli in analizirali številne dobre prakse, ki dokazujejo, da je pristop izvedljiv, merljiv in poslovno smiseln. Z veseljem jih delimo z vsemi, ki želijo dogodke organizirati odgovorno, znotraj planetarnih meja in z vizijo, ki presega merjenje ogljičnega odtisa.
Ali trajnostni dogodki torej prinašajo dejanske spremembe?
Odgovor je preprost: odvisno je, kaj merimo in kako pregledno delimo rezultate. Če je trajnost le dekoracija, zelen logotip ali priročna oznaka za boljšo javno podobo, je nedvomno iluzija. Konča se, ko potihne aplavz. Za seboj pusti le ogljični odtis, odpadke in prazne obljube, morda celo tožbo zaradi zelenega zavajanja.
Če pa trajnost sprejmemo kot znanstveno podprto prakso merjenja, dokazovanja in izboljševanja učinkov, lahko vodi do resničnih sprememb.
Merjenje ogljičnega odtisa, analiza rezultatov in spodbujanje regenerativnih učinkov niso marketinški triki, temveč preverjene poslovne in etične odločitve, ki spreminjajo celotno industrijo dogodkov.
Resnično trajnosten dogodek:
- temelji na podatkih, ne vtisih
- vpliva na vedenje vseh deležnikov, od organizatorjev do udeležencev
- povezuje skupnost, krepi lokalno gospodarstvo in ustvarja dolgoročne učinke
- svoje vplive vključuje v pregledna poročila in jih deli ter tako prispeva k znanstveno primerljivi zbirki podatkov
- povzroča manj škode in več koristi za ljudi, okolje in prihodnje generacije
V svojem bistvu so dogodki izjemno vpliven komunikacijski medij. Lahko so del težave ali rešitve. Trajnostni dogodki ustvarjajo resnične spremembe le ob treh pogojih:
- merljivost
- preglednost
- stalne izboljšave
Brez teh treh elementov ostane le iluzija, ki jo najbolje ponazarja Pascalova stava. Francoski kritik, filozof in matematik je o obstoju Boga dejal:
- Če verjamemo v Boga in ta ne obstaja, ne izgubimo ničesar;
- če vanj ne verjamemo in obstaja, izgubimo vse.
Podobno velja za trajnostno organizacijo dogodkov. Če vanjo verjamemo in delujemo po njenih vrednotah, nimamo česa izgubiti. Lahko zmanjšamo stroške, izboljšamo učinkovitost in povečamo družbeno vrednost dogodkov. Če pa v trajnost ne verjamemo iskreno, tvegamo izgubo vsega: zaupanja, okolja, prihodnosti in ugleda industrije dogodkov.
Če ne verjamemo v trajnost, tvegamo izgubo svoje prihodnosti.
Zato osebno verjamem, da se v trajnostno organizacijo dogodkov splača verjeti. Ne zaradi mode ali zahtev, temveč zato, ker je trajnost razumna stava na prihodnost. Pa tudi zato, ker so dokazi v nasprotju s Pascalovo stavo že tukaj: merljivi, preverljivi in znanstveno potrjeni.
Trajnost morda ni religija, vendar nosi modrost: če vanjo verjamemo in sprejmemo njena načela, lahko le pridobimo. Sicer tvegamo izgubo svoje prihodnosti.
